Na svetovnem prvenstvu v Mehiki poleg prve medalje v tej disciplini drugi ekipi še solidno 10. mesto
Na 32. svetovnem prvenstvu v ribolovu na velike ribe (Big Game Mexico 2024) v mehiškem mestu Cabo San Lucas, ki se ga je konec novembra udeležilo 15 držav z vsega sveta, je slovenski reprezentanci A uspel zgodovinski uspeh. V močni konkurenci 23 ekip je namreč osvojila bronasto medaljo in tako Sloveniji v sedmem poskusu pod okriljem Zveze za športni ribolov na morju Slovenije v tej disciplini končno priborila prvo medaljo nasploh. Ekipni uspeh je z desetim mestom (v postavi Tomislav Jukić, Dejan Vrečar, Blaž Legiša, Dejan Loparnik in Tomaž Brezar) dopolnila še ekipa B.
Prvo mesto je sicer prepričljivo osvojila mehiška ekipa A z osvojenimi 1530 točkami in kar 17 veljavno ujetimi črtastimi marlini oziroma progastimi jadrovnicami (angleško striped marlin), pred prvo portugalsko ekipo z 810 točkami in devetimi ujetimi črtastimi marlini. Čeprav je slovenska ekipa A v treh tekmovalnih dneh ujela kar 11 marlinov in dosegla 990 točk, pa je bil tretja, saj je v končni zbir štel seštevek vseh treh dnevnih uvrstitev. V tem pogledu je bila portugalska ekipa pač boljša od Slovenije. Zanimivo je tudi to, da je Švica, ki edina od udeleženk nima morja, s šestimi marlini zasedla visoko osmo mesto. Le dve ekipi pa nista ulovili nista niti enega veljavnega primerka marlina, ki je poleg tune edini štel v točkovanju.
Kot je za Slovenske novice povedal naš selektor in hkrati vodja ekipe A Bojan Cestar (poleg njega so bili v tej ekipi še Andrej Brodnik, Tadej Gognjavec in Aleš ter Miran Benda) je izjemno ponosen, ker sta se tako bronasta kot desetouvrščena ekipa tako dobro odrezali kljub dejstvu, da pri nas ni mogoče trenirati lova na marline, kot to lahko počne večina držav, ležečih ob velikih oceanih. Poleg tega sta bili obe slovenski ekipi v primerjavi z drugimi hendikepirani, saj se nista mogla zanašati na finančno in organizacijsko podporo ne države ne bogatih sponzorjev. Naša Zveza za športni ribolov na morju Slovenije jim namreč ni mogla sofinancirati stroškov udeležbe, ki je skupaj znašala okoli 25.000 evrov na ekipo, saj jo država podpira le s simboličnimi dotacijami. Tako so si morali tekmovalci sponzorje najti sami oziroma so največje deleže prispevali kar iz lastnih žepov.
Po Cestarjevih besedah pa je bilo v Mehiki zanimivo že pred uradnim začetkom tekmovanj. V mestece Cabo San Lucas so prispeli že dober teden prej, saj se je bilo treba najprej navaditi na poletne temperature (zrak 26, morje 28 stopinj Celzija). Da bi bili konkurenčni, sta si slovenski ekipi privoščili dva neuradna treninga. In to zelo uspešna. Ekipa B je namreč ujela edinega modrega marlina na pripravah in prvenstvu nasploh. Tehtal je prek 100 kilogramov, na tekmi pa bi prinsel kar 400 točk (črtasti so bili vredni le 90 točk). Ekipa A pa je ujela 20-kilogramsko rumenoplavuto tuno, desetkilogramsko lampugo in 35-kilogramskega wahooja. Zadnja riba je kot delikatesa končala tudi v njihovih želodcih.
Bronasti ekipi prvi tekmovani dan sicer ni kazalo najbolje, saj je ujela le enega črtastega marlina (njihova teža nasploh je znašala od 30 do 60 kilogramov), a so že drugi dan ujeli dva. Odločilni pa je bil tretji dan, ko so z osmimi črtastimi merlini prepričljivo osvojili prvo mesto in se na koncu veselili bronaste medalje. Nekaj časa so sicer izgubili tudi z ujetim morskim psom makom, težkim okoli 25 kilogramov, ki pa ni veljal.
Lov je vsak dan trajal od 7 do 15. ure, lovili pa so na mrtvo vabo - balinasto ribo (angleško ballyhoo), podobno naši iglici. Lovili so na globokomorskih grebenih (od 300 do 500 metrov globoko), vsako ujeto ribo pa so morali pred obvezno izpustitvijo po dotiku predvrvice posneti z videokamero. Vsak dan so bili po ribolovu in dolgi vožnji do pristanišča seveda popolnoma izmučeni.
Cestar pa se že veseli prihodnjega svetovnega prvenstva, saj bo leta 2025 potekalo v precej bližjem francoskem Marseillu. Tam se bo iz zasidranih čolnov (in ne na vlek kot v Mehiki) lovilo tune. Seveda naše ekipe pred tem čaka še državno prvenstvo, ki bo izbirno za nastop v Franciji.
Iz foto arhiva Bojana Cestarja
Delikatesni wahoo slovenske ekipe A je tehtal 35 kilogramov, dolg pa je bil 1,75 metra.
Klilogram težek in 70 centimetrov visok železni pokal za bronaste Slovence.
Bronasti Slovenci (od leve proti desni: Andrej Brodnik, Tadej Gognjavec, Aleš Benda, Bojan Cestar, Miran Benda)
Pogled na mesto iz slovenske sobe
Predstavitev obeh slovenskih ekip
Slovenska ekipa A na enem od tekmovalnih čolnov pred odhodom na tekmo
Bojan Cestar spušča črtastega marlina po uspešnem prijemu predvrvice in ob obveznem snemanju z videokamero.
Bojan Cestar in poskakujoči črtasti marlin pred obvezno izpustitvijo
Slovenski ekipi z zastavami Slovenije in glavnega sponzorja
Slavnostna podelitev medalj in pokalov najboljšim
Odhod čolnov na lovno območje
foto TOMISLAV JUKIĆ
Slovenska ekipa B z ujetim modroplavutim marlinom, težkim prek 100 kilogramov (od leve proti desni Dejan Vrečar, Blaž Legiša, Dejan Loparnik, Tomaž Brezar, snema Tomislav Jukić)
Slovenska ekupa B (od leve proti desni Dejan Vrečar, Blaž Legiša, Tomaž Brezar, Tomislav Jukić in Dejan Loparnik)
